Kos belega marmorja, položen na rani grob, je bogat simbol. Ker je iz Pohorja, mogočnega hribovja nad Mariborom, označuje domovino. Bela barva kamna simbolizira čistost in nedolžnost, groba obdelava neizoblikovanost. V tem simbolizmu kamna so zajete poteze mladeniča, žrtve najhuje letalske nesreče v slovenski polpretekli zgodovini.
1. Decembra 1981, je bil Sergej Ničevski potnik na letalu Adrie Arways, ki je z matičnega letališča Brnik poletelo proti Ajacciu, mestu na Korziki. Vreme je bilo zelo slabo in tik pred pristankom so se znašli v megli. Varnostni sistem v letalu je opozoril na bližino tal, a posadka ni dovolj hitro reagirala. Letalo je s krilom oplazilo goro San Pietro in se nato raztreščilo na drugi strani gore. V kontrolnem stolpu na letališču v Ajacciu so, ko je bila zveza z letalom prekinjena, najprej pomislili, da je strmoglavilo v morje. V bližnji vasi Petreto-Bicchisano pod goro San Pietro so sicer slišali močan pok, a zaradi goste megle niso videli, kaj se je zgodilo in temu niso posvečali posebne pozornosti. Letalo so 4 ure po nesreči našli pastirji in kmalu zatem se je začela reševalna akcija. Kmalu je bilo jasno, da nesreče ni preživel nihče od 180 potnikov in članov posadke. Ostanke trupel in osebne predmete so prepeljali v vaško cerkev, kjer je potekala identifikacija.
Nesreča je bila posledica usodnega spleta več dejavnikov. Zaradi slabe vidljivosti so bili v kontrolnem stolpu letališča prepričani, da se letalo nahaja nad morjem, dejansko je bilo že 15 km v notranjosti goratega otoka. Letališče v tem času še ni razpolagalo z radarjem, ki bi najverjetneje preprečil to tragično nesrečo. Da se nahajajo nad morjem, je bila prepričana tudi posadka letala, ki je tod letela prvič. Ker letališča in okolice niso poznali, so sledili ukazom iz letališkega stolpa, tudi usodnemu, zaradi katerega so se začeli spuščati. Za povrh je posnetek iz črne skrinjice razkril, da je bila komunikacija med stolpom in pilotsko kabino motena. V pilotski kabini je bil sedemletni sin kopilota. Ko je otrok videl, da se letalo spušča, je vprašal kapitana, če bodo kmalu pristali. Kapitan mu je odgovoril: »Da, spuščamo se, še nikoli ni nihče ostal gor«. Trenutek zatem jih je varnostni sistem v letalu opozoril na usodno bližino tal.
9. decembra je na Brniku pristalo letalo z 180 krstami. Prepeljali so jih v Ljubljano, kjer je potekala žalna slovesnost. Žrtve, ki jih niso uspeli prepoznati, so pokopali v skupnem grobu na Ljubljanskih Žalah.