Sidro simbolizira odločnost, trdnost, mirnost in zvestobo. To so lastnosti, ki jih lahko pripišemo tukaj pokopanem višjem mornariškem častniku. Temu je priča njegova burna življenjska zgodba v zanj usodnem znamenju sidra.
Pleiweiss Mirko, sveži diplomant avstro-ogrske Pomorske akademije v Puli, se pri 19-ih letih znajde v vrvežu I. svetovne vojne. Leta 1918 se pridruži novo vzpostavljeni mornarici države SHS, kjer mu je dodeljeno mesto kapitana vojne ladje »Silni«, druge največje v floti. Posadka pod njegovim poveljstvom leta 1918 prva dvigne zastavo države SHS. Še v istem letu je Pleiweiss postavljen za kapitana največje bojne ladje v floti, kar doživi kot veliko čast. Kasneje postane pomemben akter mornarice kraljevine Jugoslavije.
Aprila 1941, ko Nemčija napade kraljevino, usoda ponovno združi Pleiweissa, takrat komandanta pomorske obrambe severnega sektorja, in vojno ladjo »Silni«. Pleiweiis ukaže kapitanu »Silnega«, da odpluje v zaliv Šilo in obvesti komandante tam zasidranih parnih ladij, da vse brez izjeme potopijo. Po uspešno opravljeni nalogi je bojna ladja »Silni« s posadkami potopljenih ladij odplula južneje do Sv. Juraja, kjer je bila po ukazu njenega nekdanjega kapitana potopljena. Pleiweiss se svoje sile usmeril na kopno. Štiri dni po napadu so po ukazu novih oblasti v Zagrebu oblast v Crikvenici skušali prevzeti Ustaši. Pleiweiss je še isti dan kot predstavnik vojske Kraljevine Jugoslavije ukazal aretirati ključne akterje. Dva izmed njih sta pri transportu v pripor umrla v sumljivih okoliščinah, ki delijo še danes.
Še v istem mesecu se Pleiweiss omeja v pričanjih o prevratu v vasi Zrmanja, ponovno zoper ustaške oblasti. Tokrat je v vlogi komandanta oborožene skupine, katere jedro predstavljajo izkušeni mornarji bivše kraljevine. Tokrat akcija ni potekala po načrtih. Poveljniku ustašev je uspelo pobegniti v sosednje mesto, kjer je o dogajanju obvestil Italijane. A še preden je vojska prispela v Zrmanjo, so uporniki skrili orožje in se pomešali med domačine. In ko so Italijanski vojaki prispeli v vas, tam ni bilo videti nobenega upornika. Enota se je ustavila na glavnem trgu, kjer je bila zbrana večja skupina domačinov in nekaj upornikov. Nato je Italijanski oficir vprašal nekega domačina, če ve, kje sta žena in hčera pobeglega ustaškega poveljnika. Vprašani se je spogledal z enim izmed upornikov in se začel sprenevedati, nakar se je na prizorišču pojavil visok moški, oblečen kot vaški obrtnik, v modri, iztrošeni obleki in s športno kapo na glavi. Ko ga je opazil Italijanski častnik in ponovil vprašanje, mu je neznani moški z roko nakazal, da je gluh. To je bil vodja operacije Mirko Pleiweiss, ki je odločno nastopil v najbolj kritičnih trenutkih in dočakal srečni konec, saj so Italijani kmalu zatem odšli. Naslednje mesece je s svojo skupino deloval na področju Like in se kasnje pridružil partizanom.
Po drugi svetovni vojni pristane v Mariboru, kjer dokonča knjigo »Zlomljeno sidro«, memoarje kapetana bojne ladje. Njegov zadnji pristan je Pobreško pokopališče.