Skulptura na grobu simbolizira mladega moškega, ki s potezami razkriva osebo, ujeto v smrtni bolečini. Lopata v njegovi desnici in obod studenca pod njim sta simbola poklica tukaj pokopanega studenčnega pomočnika, zanj žal usodna.
Kopanje lastnih vodnjakov v časih, ko je bilo to še dovoljeno, se je v Mariboru nekajkrat tragično končalo. Leta 1900 je v Cankarjevi ulici na Pobrežju pri kopanju vodnjaka usodno zasulo dva moška. Devet let kasneje je bil v isti ulici do smrti zasut še en kopalec. Leta 1929 je v 2 m globokem novem vodnjaku zasulo eno osebo v ulici Ob gozdu, nedaleč vstran od že omenjene Cankarjeve ulice.
Tretja smrtna nesreča kopalca v tej ulici je še dolgo odmevala med meščani in daleč naokrog. V nedeljo zjutraj, dne 14. aprila 1935, je tam kopal vodnjak 27 letni studenčni pomočnik iz okolice Maribora. Ko je na dnu vodnjaka odstranjeval ogrodje, se je nanj vsula mešanica betona in proda. Nesrečneža je zasulo do vratu. »O nesreči so bili takoj obveščeni požarniki in reševalci s Pobrežja, Studencev, Teznega in Maribora, ki so tako prispeli na kraj nesreče in pričeli z reševalnimi deli«. Nekako deset metrov od vodnjaka so pričeli kopati meter širok kanal v globino osmih metrov. Ko so bili od ponesrečenca še kaka 2 metra, se je zemlja vnovič zrušila. Ponovno odkopavanje je bilo težavnejše in tako so reševalna dela trajala do 3. ure zjutraj, a brez uspeha. V ponedeljek zjutraj so se reševanja lotili mestni strokovnjaki za kopanje globokih kanalov. Šele proti večeru jim je uspelo dokopali se do živo zakopane žrtve. Zakopali so pod njegove noge in spoznali, da se je cement krog nog že strdil. Začeli so z lomljenjem, a se je prod znova vsul.
V torek 16. aprila in tretji dan reševanja nesrečnega pomočnika je Mariborski večernik jutra poročal: »Reševalno delo celo nedeljo do ponedeljka zjutraj je bilo zastonj, ker se je pesek vedno znova vsipaval. V vodnjak so mu spustili na glavo lesen zaboj, v katerega so mu dovažali od zgoraj zrak, ki so ga dovajali po ceveh. Krepčali so ga s čajem«. V torek dopoldan je kraj nesreče prav tako obiskal okrajni glavar g. Milan Mlakar. Ujetniku, ki je bil že precej oslabel, a še pri zavesti, so s pomočjo vrvi v vodnjak dostavljali krepčilna sredstva. Tega dne se je na prizorišču nesreče zbrala skoraj tisoč glava množica radovednežev iz mesta in okolice. Red so vzdrževali tezenski orožniki, gasilci in kaznilniški pazniki.
Žal nesrečnik ni dočakal rešitve. Izdihnil je naslednjega dne, po 76 urah agonije v hladnem objemu zemlje in betona. Vest o njegovi smrti se je hitro razširila po mestu in sprožila ogorčenje. V večernih urah se je na prizorišču nesreče zbrala desettisočglava množica, ki je tam glasno vztrajala vse do poznih ur. Kasneje je obveljalo mnenje, da pri reševanju niso uporabili prave metode in da bi na pomoč morali poklicati strokovnjake iz trboveljskega rudnika. Zato je na njegovem grobu zapisano »Obtožujem«.