Običajno skromen, prijazen, zabaven, poln moči in večni romantik. Njegova življenjska pot je tesno prepletena z ljubeznijo do gimnastike, likovne umetnosti in predvsem svoje družine.
Nagrobni spomenik Josipa Primožiča - Toša krasi slikarska paleta za olimpijskimi krogi. Simbol slikarja in telovadca. Simbol, ki pripoveduje zgodbo vrhunskega športnika, ki se je po končani športni karieri v celoti posvetil svoji veliki ljubezni – slikarstvu.
Otroštvo in mladost
Josip Primožič je rojen v prvih mesecih 20. stoletja in njegova mladost je prežeta z zgodbami, ki opisujejo zahtevnost tega obdobja v slovenski in evropski družbi. Mati umre mlada od tuberkuloze. Tako mora Josip že pri sedmih letih oditi v rejo k stricu in enajstim bratrancem. Težko otroštvo se kasneje odraža v številnih Josipovih vrednotah, v odnosu do ljudi in v njegovem umetniškem izražanju.
Že v otroštvu hodi po rokah, si ogleduje in oponaša cirkuške artiste. Prerisuje podobe iz svetega pisma in jih menjava za žemljice. Med vožnjo na fronto v uniformi tik pred koncem 1. svetovne vojne se odloči pobegniti iz vlaka in nekaj mesecev kot hlapec preživi na kmetiji na dolenjskem.
Začetek športne kariere
Šele v vojski Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se Josip Primožič resneje posveti telovadbi kot športni dejavnosti. Leta 1923 postane član ljubljanskega Sokola in pokaže svoj talent. V nastopih po Srbiji hitro osvoji srca gledalcev kot športnik in hkrati kot komik na gledališkem odru.
V enem letu toliko napreduje, da je povabljen na izbirno tekmo za sestavo vrste za olimpijske igre v Parizu. Uspe se mu uvrstiti med izbrance in tako se leta 1924 udeleži njegovih prvih olimpijskih iger. V naslednjih šestnajstih letih se izoblikuje v enega najboljših telovadcev na svetu.
Selitev v Maribor
V Maribor se preseli leta 1928 na povabilo Leona Štuklja, ki je želel ob sebi enakovrednega telovadca. Primožičevi športni dosežki se vrstijo in vrhunec doseže leta 1930 v Luxembourgu, ko postane štirikratni svetovni prvak in osvoji 5 zlatih medalj (ob osebnih še skupinsko). Osem let kasneje, na Svetovnem prvenstvu v Pragi osvoji dve bronasti medalji (na bradlji in ekipno). Prijatelji uživajo v njegovih športnih dosežkih in simpatičnih vragolijah, s katerimi jih nasmeji na skoraj vsakem druženju.
Ob tem njegova družina uživa njegovo ljubezen. Žena Avgusta iz potovanj vsak dan prejema pisma, hči Maja in sin Jože dobivata razglednice. Doma riše njihove portrete, jih vzpodbuja in vodi na sprehode. Je vzor moža in očeta tedanjih in sedanjih generacij.
Slikarstvo in gledališče
Leto pred drugo svetovno vojno se konča Primožičeva bogata športna kariera. Zaposli se kot risar pri gradbenem podjetju. Vse bolj se posveča svoji ljubezni, ki ga spremlja že od mladosti – slikarstvu. Številna mariborska stanovanja so še danes polna njegovih del.
Ob začetku vojne se Primožič odloči za odporniško gibanje. Najprej sodeluje z OF, nato postane član komunistične partije, a kmalu izstopi. Namesto politične kariere izbere umetnost. Uveljavi se kot slikar in razstavlja na 160-ih samostojnih in skupinskih razstavah. Svojo ljubezen do komedije in likovne umetnosti do upokojitve vzdržuje še v Slovenskem narodnem gledališču Maribor kot scenograf in ravnatelj tehnične delavnice, kjer je zaslužen za postavitev 65 scen dramskih, opernih in baletnih predstav. Po upokojitvi se v celoti posveti slikarstvu, njegovi prvi in največji ljubezni.
In včasih med sprehodom, kar tako zaradi svoje znane navihanosti, pristopi otrokom na igriščih. Brez besed ali razlag jim pokaže kakšno od telovadnih spretnosti, ki jih morajo osvojiti. Za to morajo predvsem veliko vaditi. Ostati skromni, navihani, ljubeči in spoštujoči. V kolikor seveda želijo nekoč postati mariborska športna legenda.