Roki, ki držita kladivo in dleto, sta poklicni simbol kiparja, ki je odigral vidno vlogo pri organizaciji umetniškega življenja v Mariboru. Ravnikar Franc, akademski kipar, je pomemben kot učitelj risanja na mariborski realni gimnaziji. Simbol na njegovem grobu pripoveduje o poklicu, ki je dal mestu ob Dravi pomemben pečat v preteklosti in še posebej v obdobju poznega baroka.
Nekateri gotski elementi mariborske Stolnice, kot kip Sv. Katarine, poznogotski Marijin kip in umetelno izklesane nagrobne plošče na njenih zunanjih stenah pričajo, da so v Mariboru od 14. stoletja naprej delovali spretni kiparji. Ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja je za umetniške potrebe mesta skrbela pomembna kiparska delavnica Schoy-Reiss, specializirana za t.i. zlate oltarje. Mariborsko kiparstvo doseže prvi vrhunec nekaj desetletij kasneje.
V času poznega baroka sta v mestu živela in ustvarjala dva pomembna kiparja, Joseph Holzinger in Joseph Straub iz znamenite kiparske družine z Württenberškega. Njuna dela predstavljajo vrh poznega baroka na področju Slovenije. Kužno znamenje, ki krasi Glavni trg v mestu, je veličastni pomnik tragične epidemije kuge, ki je leta 1680 prepolovila število Mariborčanov. Monumentalno delo kiparja Strauba odlikujejo dognane podrobnosti v kompoziciji in v ekspresivno podanih gestah figur. Sledilo je anonimno, z vidika kiparskih del retrospektivno 19. stoletje, z reminiscencami na klasicizem, gotiko in renesanso.
Drug vrhunec kiparskega ustvarjanja v mestu predstavlja čas po prvi svetovni vojni, ko vodilno vlogo v razvoju mestnega kiparstva prevzamejo Slovenci. V Maribor se takrat preseli akademski kipar Franc Ravnikar, diplomant Dunajske akademije upodabljajočih umetnosti, ki nastopi službo učitelja strokovnega risanja na mariborski realni gimnaziji. Leta 1920 se mlad učitelj pridruži klubu Ivan Grohar, v katerem prevzame vidno vlogo pri organizaciji domačih in gostujočih umetniških razstav. Leta 1929 klub zaradi notranjih trenj razpade. Dve leti kasneje se Ravnikar pridruži klubu Brazda, kjer deluje kot izkušen organizator dogodkov in tudi kot kipar. Na prvi društveni razstavi predstavi nekaj del, ki se pojavljajo na kasnejših razstavah kluba.
Njegove načrte prekine vojna. Kmalu po okupaciji je kot zaveden Slovenec interniran v Srbijo, njegovo premoženje pa zaseženo. Leta 1945 se vrne v porušeni Maribor, da bi po svojih močeh pripomogel k oživljanju umetniške scene. Tistih nekaj let, ki mu jih je namenila usoda, je deloval kot član društva likovnih umetnikov Maribor.
Od njegovih del se je ohranilo nekaj portretov in nagrobnih plastik, med njimi poklicni simbol iz brona, ki krasi njegov grob.