Vino je odigralo ključno vlogo pri razvoju mesta Maribor. Trgovina z njim je bila glavno, s privilegiji zavarovano torišče, kjer se je Mariborčan udejstvoval in bogatel, z njim pa tudi fevdalni vladarji mesta. Z razvojem vinarstva, ki še dandanašnji daje mestu ob Dravi poseben pečat, je povezana zgodba tukaj pokopanega enologa.
Njegov grob krasi pokončni kamen, simbol plodnosti, okrašen z gravuro grozda in majolike.
Vojsk Franc, znameniti enolog, rojen leta 1884 na Mestnem Vrhu pri Ptuju, odrašča v času novega razcveta mariborskega vinogradništva. Po vinogradih so bile takrat že zasajene plemenitejše trte (rizling, traminec, burgundec) in vzpostavljene prve strokovne institucije, ki so skrbele za kvaliteto vina. Vojsk se izobrazi v Klosterneuburgu pri Dunaju, kjer uspešno zaključi višjo sadjarsko in vinarsko šolo. A kot zaveden Slovenec v takratni Avstro-Ogrski ne dobi ustrezne zaposlitve.
Iz tega razloga leta 1907 odpotuje k bratu v London, leto kasneje v Argentino, kjer se na zasebnih veleposestvih udejstvuje kot strokovnjak za vinarstvo in kletarstvo. V Evropo se vrne leta 1912 in se naseli v Trstu. Kmalu po začetku I. svetovne vojne je mobiliziran in do 1918 na soški fronti, do avgusta 1919 pa poročnik, aktiven na Koroškem v bojih za Severno mejo, za kar prejme odlikovanje.
Deset let kasneje nastopi službo profesorja za vinarstvo in kemijo na vinarski in sadjarski šoli v Mariboru. Od leta 1936 je vse do nacistične okupacije v vlogi kletarskega nadzornika Dravske banovine s sedežem v Mariboru.
V prvih dnevih okupacije Vojsk, zaveden Slovenec, ostane brez službe za naslednji dve leti. Leta 1943 ga okupacijske oblasti, zavedajoč se njegovih strokovnih referenc, zaposlijo. A ne mine niti leto, ko je Vojsk spet odpuščen. Tokrat zato, ker se njegov sin Marjan izogne vpoklicu v Nemško vojsko.
Po osvoboditvi je imenovan za okrožnega vinskega inšpektorja v Mariboru, ob ustanovitvi Inštituta za vinarstvo leta 1947 pa za enološkega svetnika. Vojsk je še posebej pomemben zato, ker je razvijal teoretične in praktične osnove za ocenjevanje kvalitete slovenskih vin, in kot avtor številnih strokovnih člankov. Prav tako je proučeval vinske bolezni in napake, sestavine in stabilizacijske postopke. Za časa življenja je bil eden najvidnejših poznavalcev jugoslovanskih in zlasti slovenskih vin, izvrsten degustator ter zanesljiv cenilec in sodni izvedenec za svojo stroko.
Po upokojitvi leta 1950 je sodeloval s Kmetijskim inštitutom pri rajonizaciji vinogradov v krškem in mariborskem okraju. Umrl je v 21. junija 1957 v Mariboru in za seboj pustil bogato zapuščino, iz katere so črpali novi rodovi enologov. Tako so v letu njegove smrti na Inštitutu za vinarstvo v Mariboru analizirali že okoli 300 vzorcev vin iz vse Slovenije.