Pravoslavni kríž, simbol Ruske pravoslavne cerkve, je v osnovi latinski križ z dvema dodatnima prečkama. Od zgoraj navzdol si sledijo krajša pravokotna prečka, daljša pravokotna prečka in krajša poševna prečka, ki se spušča od leve proti desni. Zgornja prečka simbolizira deščico z napisom »INRI«, ki jo je ukazal pritrditi Poncij Pilat, poševna spodnja prečka pa stilizirano oporo za noge. Slednja se pojavlja že pri zgodnjih krščanskih upodobitvah križa, o njenem dejanskem pomenu obstaja več legend. Najbolj bizarna legenda pripoveduje, da je imel Jezus neenakomerno dolgi nogi, druga, da se je prečka povesila zaradi potresa, ki je sledil Jezusovi smrti na križu. Kasnejše ljudsko izročilo je spodnji prečki pripisalo simboliko usode obeh tatov, ki sta bila križana skupaj z Jezusom. Levi zgornji krak simbolizira spokorjenca, ki je šel v nebesa, desni krak spodaj nespokorjenega tatu in njegovo pot v pekel. Še najbližje resničnemu pomenu poševne prečke je razlaga, da ta simbolizira Andrejev križ, ki ima sicer obliko črke X. Nenazadnje gre za svetnika, ki je zaslužen za vpeljavo krščanstva v Rusiji, poleg tega je Andrejev križ še posebej pogost v vzhodnih Slovanskih deželah.
Na koncu velja omeniti še nekaj zanimivih oblik križev, ki jih lahko vidimo na pokopališču Pobrežje. Že znotraj oblike latinskega križa obstaja pomembna razlika med križem vstajenja in križem trpljenja. Slednji spominja na Kristusovo trpljenje in smrt, prvi na njegovo zmago nad smrtjo, zato je pogosto okrašen z s plamenom in zastavo, ki jo je Kristus razvil ob vstajenju iz groba.
Naslednja zanimiva oblika na pokopališču Pobrežje je Keltski križ. Po obliki najbolj spominja na latinski križ, a ima za razliko dodan krog, katerega središče je hkrati presečišče krakov, ki segajo preko krožnice. Ta križ povezuje simboliko križa in kroga, k čemur bi lahko dodali še simboliko središča. Središče, v katerem ni več ne časa ne kakršnihkoli sprememb, je kraj prehoda ali simbolične komunikacije med tem in onim svetom. Ta križ simbolizira sintezo krščanstva in keltskega izročila.
Podoben simbolizem ima latinski križ, ki ima namesto kroga nameščen venec iz listja, cvetov in plodov. Takšen venec predstavlja star poganski simbol, v katerem se pojavlja simbolizem kroga, medtem ko njegove sestavine (listje, cvet, plod) predstavljajo rast in življenje. Venec je tako simbol večnega ciklusa in na novo porajajočega se življenja. Zaradi simboličnih povezav z večnim življenjem duše so venci pogosta dekoracija grobov in spominskih obeležij že od antike naprej, tako civilnih kot vojaških. Za Germane je bilo znano, da so takšne vence v času zime okraševali s svečami, zato, da bi tako vzpodbudili prihod pomladi. V tem okvirju svečke simbolizirajo sončevo toploto. Kasneje, v srednjem veku ga je prevzelo krščanstvo in vključilo v zasnovo križa, a z nekoliko izključujočim simbolizmom. Kot del dekoracije vpričo adventa namreč simbolizira večno življenje le za tiste, ki sprejmejo Kristusa.
Zadnja oblika latinskega križa ima podobni simbolizem kroga, a je v tem primeru krog trnova krona, ki so jo nadeli Kristusu pred križanjem. Z dejanjem kronanja je Kristus nase prevzel grehe človeštva. Trnova krona, sicer mišljena kot način kaznovanja in zasmehovanja Kristusa s strani rimskih oblasti in judovskih svečenikov, nas opominja. Namreč, če trpimo v tosvetnem življenju, to sprejmimo kot znak božje volje, kajti nagrada, ki nas čaka, je večno življenje.