Latinski križ je najpogostejši religiozni simbol na Pobreškem pokopališču. Gre za najbolj prepoznavni znak Rimskokatoliške različice krščanstva, ki prevladuje v Sloveniji in ne le v mestu ob Dravi. Ta vrsta križa je v približnem razmerju z merami stoječega človeka z razširjenimi rokami. Ima izrazit poudarek na vertikali. Presečišče s krajšo horizontalo je zamaknjeno navzgor, teži k nebu, k onostranstvu.
Še preden je Latinski križ postal simbol vere, so ga uporabljali Rimljani za kaznovanje hujših prestopnikov. V krščanski ikonografiji se v tej obliki pojavi šele po nekaj stoletjih in ima še posebej zanimivo zgodovino. Srednjeveška legenda o Kristusovem križu pripoveduje, da je bil izdelan iz lesa rajskega drevesa, ki ga je zasadil Set na Adamovem grobu. Pomladki tega drevesa so šli iz roke v roko. Iz tega lesa naj bi bila soha, na kateri je Mojzes vzdignil bronasto kačo, kar se interpretira kot arhetip križanja. Les se kasneje, v času kralja Salomona znajde v Jeruzalemu, kjer je služil kot most čez potok. O tem lesu je sanjala kraljica iz Sabe, da bo na njem križan Kristus, božji sin. V času Jezusa se je les rajskega drevesa že dolgo namakal v ribniku Betesdi, katerega voda naj bi imela čudežno zdravilno moč.
Po križanju je križ izginil za nekaj stoletij. V času Konstantina, ko je ta že prevzel oblast v Rimskem imperiju in vzpostavil krščanstvo kot državno vero, je bil Jezusov križ ponovno odkrit. Našel ga ni nihče drug kot cesarjeva mati Helena, ki se je s tem namenom odpravila v Jeruzalem. Izvedela je namreč za Juda, ki je poznal kraj, kjer je skriva križ. Ker pa Jud plemeniti gospe ni hotel izdati lokacije, ga je ta zaprla v ječo, kjer sta ga lakota in žeja prisilili, da je spregovoril. Tako Helena najde vse tri križe iz Golgote, pravega pa spozna tako, da z njim obudi mrtvega. Križ odnese v Konstantinopel. Dobrih tristo let kasneje je bil križ oskrunjen, saj je njegov del s seboj odnesla perzijska vojska, ki je pustošila po Konstantinoplu.
Nekaj desetletij kasneje je bizantinski cesar Heraklij premagal Hosrana II., perzijskega cesarja, in vrnil del izgubljenega križa. Slednji je bil dokončno odtujen v času križarskih vojn, ko je v eni izmed njih Rimskokatoliška vojska vdrla v Konstantinopel in ga oropala. Tako so se koščki tega križa razpršili po evropskih cerkvah, njegov košček se je znašel tudi v mariborski Stolnici. Verni kosom Jezusovega križa še danes pripisujejo čudežno moč, saj trdijo, da njegov les ne le zdravi, temveč tudi oživlja mrtve. Esenco njegove moči predstavlja dejstvo, da je izdelan iz drevesa Življenja, posajenega v raju.
Na tem grobu se nahaja makova glavica, sicer pogost dekorativni element na grobovih Pobreškega pokopališča. Gre za star predkrščanski simbol, saj mak velja za atribut antične boginje Demetre. Igral je pomembno vlogo ritualih, ki so jih izvajali v njeno čast, v t.i. Evlezinskih misterijih. Mak je simbol zemlje, kjer potekajo transmutacije, kot rojstvo, smrt, pozaba, in vstajenje. Simbolizira spanje in pozabo, ki se polasti oseb pred smrtjo in ponovnim rojstvom.
Naslednji simbol, ki se na grobu pojavlja na treh mestih, je šesterokraka zvezda oz. t.i. Davidova zvezda. Gre za najbolj prepoznavni simbol Judovske vere, a relativno nov, popularen šele zadnjih 200 let. Zvezda naj bi bila oblikovana po obliki ščita kralja Davida ali simbola na njem, zato je simbol imenovan Davidov ščit. Tretje poimenovanje tega simbola je Salomonov pečat.
Davidovo zvezdo sestavljata dva prepletena enakostranična trikotnika. Vrisati jo je mogoče v šesterokotnik, heksagram, zato je v znamenju simbolizma števila šest. Po razlagah hermetičnega izročila zvezda simbolizira sedem temeljnih kovin, kakor tudi sedem planetov. V središču sta zlato in sonce, po krakih pa so od zgoraj navzdol in v smeri urinega kazalca razporejeni naslednji pari kovin in planetov starega sveta: srebro in Luna, baker in Venera, živo srebro in Merkur, svinec in Saturn, kositer in Jupiter ter železo in Mars. Po drugih razlagah dva trikotnika Davidove zvezde simbolizirata združitev moškega in ženskega načela, nebeškega in zemeljskega. Zvezdo interpretirajo skozi simbolizem števila 4. Po tej razlagi so v njej zajeti štirje elementi: trikotnik z vrhom zgoraj predstavlja ogenj, trikotnik s konico spodaj pa vodo. Trikotnik ognja, odrezan z osnovnico trikotnika vode, predstavlja zrak, trikotnik vode, odrezan z osnovnico trikotnika ognja, pa zemljo. Združeni v heksagram predstavljajo celoto elementov v univerzumu. Davidova zvezda je potemtakem sinteza nasprotij in izraz kozmične enotnosti.